Facebook Twitter Google Plus Pinterest Share 
Deli objavo

Zgodovina rezervata

Naravni deželni rezervat doline Glinščice je bil ustanovljen z D.Z. št. 42 z dne 30.9.1996, 52. čl. Območje je vključeno v zaščitena območja na Državnem seznamu italijanskih zaščitenih območij in v evropsko omrežje Natura 2000 kot Območje evropskega pomena (SIC IT3340004) in Posebno zaščiteno območje (ZPS).

2. oktobra 2006 je bil sklenjen Programski sporazum med Avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino in Občino Dolina, s katerim je Občina Dolina postala Upravitelj naravnega rezervata.
Konvencija med Občino Dolina in Deželo FJK, tako kot to predvideva 31. člen D.Z. št. 42 z dne 30.9.1996, ki ureja oblike upravljanja Deželnega naravnega rezervata je bila sklenjena 7. decembra 2006.

Z odlokom pred. Dežele št. 0376 z dne 27/10/2005 je bil izdan Pravilnik Deželnega naravnega rezervata doline Glinščice, ki pa ni izvedljiv v celoti, poleg tega pa ne predvideva nikakršne soudeležbe Občine kot organa upravljanja. 3. marca 2006 je bila izdana okrožnica Dežele, v kateri je potrjeno neizvedljivost nekaterih točk pravilnika.

Rezervat poteka po južnovzhodnem delu Tržaške pokrajine in se razsteza onkraj meje s Slovenijo po območju občine Hrpelje-Kozina. Dolina glinščice predstavlja naravno povezavo med morjem in zaledjem in so jo uporabljali za gospodarski promet. Zato je pomembno, da zaradi njenih arheoloških in paleontoloških značilnosti (prazgodovinska jama medvedov, gradišča hriba sv. Mihela, kjer so še vidni ostanki obrambnega zidu), zgodovinskega pomena (ostanki rimskega vodovoda, ki je napajal Trst v 1. stoletju, razvaline Muhovega gradu in zgradbe pri Moganjevcu), verskega pomena (cerkvica Sv. Marije na Pečah iz 16. stoletja in stara pot), družbenega pomena (z značilnimi mlini na začetku doline in na Botaču, s kulturnimi centri po zaselkih in mladinskimi centri, ki predstavljajo referenčno točko za didaktične pobude), športnega interesa (od izletništva do jahanja, predvsem v velikih naravnih strukturah speleološkega in alšinističnega pomena znane na mednarodni ravni, saj že na začetku 30. let je slavni alpinist Emilio Comici priredil prve tečaje).

Tem kulturnim in zgodovinskim vrednotam pa se pridruži tudi okoljski pomen, ki se je ohranil s pomočjo običajev in ljubezni krajevnega prebivalstva. V dolini Glinščice prebivajo značilne živalske in rastlinske vrste, dolina pa nudi edinstveno sliko s svojimi različnimi okolji, od kraške gmajne do Stene, gzdov črnega bora, globoke zareze, ki zaznamuje kraško planoto s svojimi skalami, melišča s termofilnimi rastlinskimi vrstami, gorskim okoljem ilirske vrste z endemičnim rastlinstvom, ki ga pogojuje burja, navpične stene in reka Glinščica, ki predstavlja redki habitat. Poleg prisotnosti rakov in nevretenčarjev, vodni tok in značilnosti skal omogočajo ugodne pogoje za živali, predvsem za dvoživke in plazilce, ki so prisotni v 6 oz. 12 vrstah (45 % deželne erpetofavne). Raznolikost okolij v Rezervatu zaznamuje na pozitiven način raznovrstnost vrst ptic, ki se tu zadržujejo ali selijo, ter velikih dnevnih in nočnih ujed.
Med sesalci je zelo razširjena srna, zaradi zaraščanja, prisotni pa so tudi glodalci in psi, kot so lisica in šakal, ali pa nezaželeni gostje kot so delno udomačeni merjasci.Nenavadna je prisotnost netopirjev, ki so bili izbrani kot simbol Deželnega naravnega rezervata doline Glinščice.