Facebook Twitter Google Plus Pinterest Share 
Deli objavo

Rastlinske in živalske vrste

Dolina Glinščice je edini kraj na Tržaškem krasu s površinskim vodotokom. Beseda »kras« je namreč sopomenka za prepustno kamnito površje brez vodnih tokov. Živalstvo je raznoliko in vse družine so dobro zastopane. Do sedaj je bilo zabeleženih 130 vrst ptic, od tega približno 70 gnezdilk. Ti podatki potrjujejo visoko naravno bogastvo tega območja.

Tukaj so prisotni tudi številni sesalci: srnjak, merjasec, jelen, zajec, veverica, polh, lisica, jež, rovka, ris, jazbec, hermelin in še mnoge druge vrste.

Zaradi številnih jam in votlin je v dolini prisotnih veliko netopirjev, ki so bili izbrani tudi za simbol Naravnega rezervata doline Glinščice.

Slap

Potok Glinščica izvira na slovenski strani današnje državne meje, v občini Hrpelje-Kozina, vzhodno od Botača in se od izvira do prvega slapu imenuje kar s splošnim imenom Potok. Etimologija imena Glinščica je zelo nejasna. Domnevno bi lahko izvirala iz samostalnika klin, klinčica, ki naj bi označeval zajedanje potoka v ozko apnenčasto strugo, ki jo je voda izdolbla med gorami, ki obdajajo tisti del doline. Na svoji kratki poti ima potok Glinščica en slap, visok približno 40 metrov, ki dovaja vodo v erozijsko bazo in na ta način oblikuje jezerce, katerega barve se prelivajo v odtenkih od zelene do sinje modre. To je prvi od enaindvajsetih bazenov, ki si sledijo na kratki poti od slapa do vasi Boljunec.

Rimski vodovod

Rimljani so v 2. stoletju pred n.št. zgradili vodovod, ki je oskrboval tedanji Trst z vodo iz soteske Glinščice ter iz izvirov v Krogljah in Dolini. Gre za preprost objekt v obliki kamnitega kanala z bočnimi stranicami iz klesancev enakih velikosti, ki je bil pokrit z obokom. Kanal je bil visok 160 cm, širok pa 55 cm. Vodovod je v celoti obsegal 17 kilometrov in do Trsta zagotavljal pretok 5.800 kubičnih metrov vode dnevno. Posamezni odseki vodovoda so se ohranili do danes, tako da si je na vhodu v dolino mogoče ogledati njegove ostanke (pot Cai št. 1).

Starodavna cerkvica sv. Marije na Pečah

Cerkvica se dviguje na strmem pobočju na levem bregu potoka Glinščica in se usklajeno zliva z divjo, neokrnjeno skalnato naravo, ki jo obdaja. V viru iz leta 1367 je omenjena kot romarska cerkev, katere obisk so si kot cilj zadali številni spokorniki: zapisano je, da kdor je preklinjal v javnosti ali uporabljal prostaške izraze, se je moral bos povzpeti do cerkvice sv. Marije na Pečah in prositi Devico odpuščanja.

Ta kraj je posebno očarljiv in ponuja edinstvene razglede: s skalnatih vrhov se odpira pogled na dolino in na celotno okoliško območje ter na spodnji potok Glinščica.

Muhov grad

Zgrajen je bil na strateški legi na vrhu griča, kjer se dviguje vas Zabrežec (241 m), Tržačanom pa je stoletja služil kot obramba. Prva omemba gradu sega v leto 1190. Služil je kot mitnica in od tod so nadzirali pot soli, ki je vodila od morja proti Kranjski. Prvotni grad je bil leta 1511 porušen, tekom 17. stoletja pa je le malce nižje nastal novi grad, za izgradnjo katerega je bilo uporabljeno kamenje starega gradu. Tudi novi grad je imel pestro zgodovino, konec 19. stoletja pa je bil preurejen v gostilno in hotel. Kvadratni stražni stolp se je ohranil nepoškodovan do konca druge svetovne vojne, ko ga je nemška vojska razstrelila; danes so od njega ohranjeni le redki ostanki. Z mesta, kjer se je dvigoval Muhov grad, se odpira čudovit razgled na dolino in na Tržaški zaliv.

Grad Socerb

Območje gradu Socerb, ki se danes nahaja na slovenskem ozemlju, je bilo poseljeno že v prazgodovini. Mogočno, delno porušeno obzidje in grajski stolp je mogoče občudovati iz Doline.

Grajske razvaline, v nasprotju z vedrino, ki prežema celotno območje, opominjajo, da je bil ta kraj stoletja ena od romarskih postojank na poti proti Jeruzalemu: spomin nanje so številne skalne vklesanine ob poteh in zlasti v Sveti jami.

Približno tristo metrov severovzhodno od starodavnega gradu se nahaja Sveta jama, edina podzemna cerkev v Sloveniji. Jama je globoka približno 48 metrov, dolga pa 50 metrov in ima dva z vrati zaprta vhoda.

Po legendi naj bi jama dobila ime po svetem Socerbu (latinsko Servulus, opr. prev.). V 3. stoletju naj bi se v jamo namreč zatekel dvanajstletni mladi kristjan Servulus, ki naj bi se po enaindvajsetih mesecih puščavništva vrnil v mesto z nadnaravnimi močmi ozdravljenja in eksorcizma.

Mlini

Ob potoku Glinščica in ob njegovih pritokih od Boršta do Doline je delovalo 32 mlinov, ki so jih uporabljali domačini iz Doline, pa tudi  prebivalci Trsta in vse tja do Kraške planote. Mlinarji so znali vešče klesatimlinske kamne, njihove žene pa so bile zadolžene za prodajo moke, ki so jo na hrbtih oslov prevažale v mesto in v bolj oddaljene kraje. Zaradi tehnološkega napredka je ta dejavnost v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zamrla. Danes si je mogoče ogledati bolj ali manj ohranjene ostanke štirih mlinov v Botaču, enega pod Drago in štirih pred zaselkom Gornji Konec.

Srenje

Izraz “srenje“ označuje skupnosti avtohtonih prebivalcev, ki samostojno upravljajo, vzdržujejo in uporabljajo skupno lastnino.

Pod različnimi imeni so se razširile po vsej Evropi (regole v Venetu, comunelle v Istri, allmende v Švici, mir v Rusiji, jus na Krasu, gemeinde v nemščini). Srenje so dopolnjevale ureditev kmečkih vasi: izkrčena zemlja je bila osebna last, pašniki in gozdovi pa so bili skupni. Za območje Doline so bile srenje zelo pomembne, saj so omogočile ohranitev ozemlja tekom stoletij, njegovo melioracijo, kjer je bilo to mogoče, in ohranitev njegovih naravnih značilnosti: brez tega Naravni rezervat doline Glinščice danes ne bi imel česa ščititi.

Plezanje

Dolina Glinščice je postala znana v začetku 20. stoletja, ko so jo odkrili plezalci. Težko prehodna pobočja doline so postala zelo zanimiva tudi za najbolj izkušene alpiniste, saj so posamezna mesta ocenjena celo s šesto stopnjo po klasični težavnostni lestvici (oziroma osmo stopnjo po lestvici UIAA), le pol ure hoda od naselja. V dolini je več kot 250 urejenih plezalnih poti, ki privabljajo številne plezalce iz vsega sveta, saj so dostopne tudi pozimi. Vsa plezalna športna društva vodijo svoje učence sem, da pridobijo potrebne izkušnje.