Facebook Twitter Google Plus Pinterest Share 
Deli objavo

Slap

Reka Glinščica izvira na slovenski strani današnje državne meje, v občini Hrpelje - Kozina, vzhodno od Botača, in se od izvira do prvega slapu imenuje kar Potok. Etimologija imena Glinščica je zelo nejasna. Domnevno bi lahko izvirala iz samostalnika klin, klinčica, ki naj bi označeval zajedanje potoka v ozko apnenčasto strugo. To je voda izdolbla med hribi, ki obdajajo tisti del doline. Na svoji kratki poti ima reka Glinščica en slap, visok približno 40 metrov, ki prispeva vodo v erozijsko bazo in tako oblikuje jezerce, katerega barve se prelivajo v odtenkih od zelene do sinje modre. To je prvi od enaindvajsetih bazenov, ki si sledijo na kratki poti od slapa do vasi Boljunec.

Rimski vodovod

Rimljani so v 2. stoletju pr. n. št. zgradili vodovod, ki je oskrboval tedanji Trst z vodo iz soteske Glinščice ter iz izvirov v Krogljah in Dolini. Gre za preprost objekt v obliki kamnitega kanala z bočnimi stranicami iz klesancev enake velikosti, pokrit pa je bil z obokom. Kanal je bil visok 160 cm, širok pa 55 cm. Vodovod je v celoti obsegal 17 kilometrov in do Trsta zagotavljal pretok 5.800 kubičnih metrov vode dnevno. Posamezni odseki vodovoda so se ohranili do danes, tako da si je na vhodu v dolino mogoče ogledati njegove ostanke (pot CAI št.1).

Starodavna cerkvica sv. Marije na Pečah

Cerkvica se dviguje na strmem pobočju na levem bregu reke Glinščice in se usklajeno zliva z divjo, neokrnjeno skalnato naravo, ki jo obdaja. V viru iz leta 1367 je omenjena kot romarska cerkev, katere obisk so si za cilj zadali številni spokorniki: kdor je preklinjal v javnosti ali uporabljal prostaške izraze, se je moral bos povzpeti do cerkvice sv. Marije na Pečah in prositi Devico odpuščanja.

Ta kraj je posebno očarljiv in ponuja edinstvene razglede: s skalnatih vrhov se odpira pogled na dolino in na celotno okoliško območje ter na spodnjo reko Glinščico.

Muhov grad

Zgrajen je bil na strateški točki na vrhu griča, kjer se dviguje vas Zabrežec (241 m), Tržačanom pa je stoletja služil za obrambo. Prva omemba gradu sega v leto 1190. Takrat je bila tu mitnica, od koder so nadzirali pot soli, ki je vodila od morja proti Kranjski. Prvotni grad je bil leta 1511 porušen, v 17. stoletju pa je le malce nižje nastal nov grad, za izgradnjo katerega je bilo uporabljeno kamenje starega gradu. Tudi novi grad je imel pestro zgodovino, konec 19. stoletja pa je bil preurejen v gostilno in hotel. Kvadratni stražni stolp se je ohranil nepoškodovan do konca druge svetovne vojne, ko ga je nemška vojska razstrelila; danes so od njega ohranjeni le redki ostanki. Z mesta, kjer se je dvigal Muhov grad, se odpira čudovit razgled na dolino in Tržaški zaliv.

Grad Socerb

Območje gradu Socerb, ki je danes na slovenskem ozemlju, je bilo poseljeno že v prazgodovini. Mogočno, delno porušeno obzidje in grajski stolp je mogoče občudovati iz Doline.

Celotno območje prežema vedrina, grajske razvaline pa pričajo o tem, da je bil ta kraj stoletja ena od romarskih postojank na poti proti Jeruzalemu: spomin nanje so številne podobe, vklesane ob poteh in zlasti v Sveti jami.

Približno tristo metrov severovzhodno od starodavnega gradu je Sveta jama, edina podzemna cerkev v Sloveniji. Jama je globoka približno 48 metrov, dolga pa 50 metrov in ima dva z vrati zaprta vhoda.

Po legendi naj bi jama dobila ime po svetem Socerbu (latinsko Servulus, op. prev.). V 3. stoletju naj bi se v jamo namreč zatekel dvanajstletni kristjan Servulus, ki naj bi se po 21 mesecih puščavništva vrnil v mesto z nadnaravnimi močmi ozdravljenja in eksorcizma.

Mlini

Ob reki Glinščici in njenih pritokih od Boršta do Doline je delovalo 32 mlinov, ki so jih uporabljali domačini iz Doline, pa tudi prebivalci Trsta in vse tja do Kraške planote. Mlinarji so znali vešče klesati mlinske kamne, njihove žene pa so bile zadolžene za prodajo moke, ki so jo na hrbtih oslov prevažale v mesto in v bolj oddaljene kraje.

Zaradi tehnološkega napredka je ta dejavnost v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zamrla. Danes si je mogoče ogledati bolj ali manj ohranjene ostanke štirih mlinov v Botaču, enega pod Drago in štirih pred zaselkom Gornji Konec.

Plezanje

Na začetku 20. stoletja so Dolino Glinščice odkrili športni plezalci in postala je zelo znano plezališče. Težko prehodna pobočja doline so postala zelo zanimiva tudi za najbolj izkušene alpiniste, saj so posamezna mesta ocenjena celo s šesto stopnjo po klasični težavnostni lestvici (oziroma z osmo stopnjo po lestvici UIAA), le pol ure hoda od naselja. V dolini je več kot 250 urejenih plezalnih poti, ki privabljajo številne plezalce z vsega sveta, saj so dostopne tudi pozimi. Treninge za svoje varovance v tej dolini organizirajo tudi alpinistična športna društva.